Romina Schwarzlin, univ. dipl. mikrob. in egiptol.

Licenca št. TV0374

Gospodarske zbornice Slovenije

za turističnega vodnika

PRISOTNI

KOLEDAR

Bitka pri Kadešu

Anti in Anubis

Anat in Andjety Hatčepsut kot faraonka

Bitka pri Kadešu

Faraon Ramzes 2. se je trudil najmanj deset let, da bi ponovno zavzel egiptovske posesti v Siriji. V 4. letu vladavine (1300 pr. n. št.) je prodiral proti severu skozi Kanaan (biblijska dežela) in ob libanonski obali mimo Tira in Biblosa (antični mesti), kjer je zapustil faraonski zapis; verjetno je prišel celo do Simire. Hotel je utrditi oblast na obalnem pasu, ki se ga je bilo polastilo kraljestvo Amuru z gora tik za obalo. Z nenadnim napadom je kraljestvo Amuru prisilil, da je priznalo egiptovsko oblast. Ta »prvi zmagoviti pohod« je bil tako uspešen, da se je zmagoslavni mladi faraon že kar naslednje leto odpravil na drugega z namenom, da ponovno zavzame Kadeš in si tako odpre pot v severno Sirijo. Egiptovska vojska se je zbrala v Pi – Ramzesu (ali Per – Ramzes, kar pomeni hiša Ramzesa 2. ), prestolnici vzhodne delte, odšla iz Egipta mimo obmejne utrdbe pri Silah in se po običajni poti odpravila proti Gazi. Pri Gazi je Ramzes 2. razdelil vojsko na dva neenaka dela. Elitni oddelek je poslal ob obali proti severu z namenom, da zagotovi egiptovsko kontrolo nad feničanskimi pristanišči (antična dežela Fenicija) in nad obalo nadzoruje Amurujce in nato prodre v notranjost dežele, kjer bi se tik pred Kadešem pridružil enotam pod povelstvom Ramzesa 2. med tem časom je Ramzes 2. Vodil glavnino vojske skozi notranjost : skozi Kanaan, na vzhodni strani Galileje, ob južnem robu višavja Antilibanon skozi široko dolino Bekaa do Kumidije (mesto je bilo preimenovano v »Ramzesovo mesto v dolini ceder«) in dalje proti severu do kadeškega grebena nasproti Hermilu (Arnamu) s pogledom na Kadeš. Dva beduina sta faraonu sporočila, da želita njuni plemeni preiti iz hetitskega v egiptovsko zavezništvo in da se Mutavalis, hetitski kralj, skriva daleč stran v Alepu. Beduina je prevaril zviti hetitski kralj, da bi faraona uspaval v zmotnem občutku varnosti. Prevara je uspela. Ne da bi se zavedal, da je sovražnik utaborjen nekoliko vzhodno od Kadeša, je Ramzes z osebno stražo prečkal reko Oront na južnem prehodu. Sledila mu je prva egiptovska divizija boga Amona (sončnega boga, boga Gornjega Egipta) in Egipčani so začeli postavljati taborišče severozahodno od Kadeša. Ko pa se je mestu, kjer so Egipčani postavljali taborišče, približevala prek ravnine tudi divizija boga Raja (sončni bog, bog Dolnjega Egipta), so Egipčani zajeli dva hetitska ogleduha in izkazalo se je, da so Egipčani ogroženi. Faraon je odposlal vezirja, da pospeši prihod tretje in četrte divizije (imenovani sta bili po bogu glavnega mesta Dolnjega Egipta Memfis Ptahu in po bogu viharjev in neviht Setu), člane kraljeve družine pa so spravili na varno. Hetitski bojni vozovi so pridrli na zahodni breg Oronta, napadli popolnoma nepripravljeno drugo divizijo, jo razkropili in napadli tudi Amonovo divizijo, ki je še vedno postavljala taborišče. Ramzes je zbral najbližje oficirje in iz tabora vodil šest brezupnih proti napadov. V tem kritičnem položaju je prispel elitni oddelek Ramzesove vojske. Hetitska enota bojnih voz je bila napadena z dveh strani in njen prodor je bil ustavljen. Ramzes in njegov elitni oddelek sta pregnala Hetite proti vzhodu do brega Oronta in vojščaki so se v neredu umikali na drugi breg reke. Ko so najtežji trenutki minili, sta končno prispeli tudi egiptovska tretja in četrta divizija. Naslednjega dne je Ramzes 2. izvedel nenaden protinapad, ki ga je hetitska vojska vzdržala. Tako je Mutavalis predlagal obnovitev miru s pogoiji, ki so veljali pred vojno : Amuru in Kadeš bi ostala hetitska, Egipt pa bi dobil obalo do Simire. Čeprav ti pogoji Ramzesu niso bili pogodu, je nanje pristal, ker njegova vojska ni bila več sposobna za boj. Zatem se je vrnil v Egipt, kjer je praznoval ta pičli uspeh. Po umiku Egipčanov si je hetitski kralj Mutavalis ponovno priključil Amuru in Kadeš, vpadel pa je tudi v egiptovsko provinco Upe (h kateri je spadal tudi Damask). Vendar je izgubil provinco Hanigalbat ob zahodnem kolenu Evfrata, ki jo je moral odstopiti Asiriji. V osmem letu svoje vladavine (1296 pr. n. št.) se je Ramzes z obnovljeno vojsko ponovno namenil na pohod v Kanaan. Najprej je zadušil nemire v Galileji in verjetno tudi v Transjordaniji (Moab in Seir – Edom), nato pa je nadaljeval pot, da bi ponovno osvojil provinco Upe in utrdil egiptovsko oblast na feničanski obali. Šele zatem se je lahko odpravil dalje skozi dolino Eleutherus, da bi napadel mesto Dapur v pokrajini Amuru – po uspešnem napadu in osvojitvi si je dal v mestu postaviti spomenik. Takoj zatem, ko se je faraon vrnil v Egipt, pa se je Dapur uprl in se vrnil pod okrilje hetitskega kraljestva. V desetem letu vladavine se je Ramzes spet pojavil na severu in osebno vodil ponovni napad na Dapur; odklonil je celo, da bi nosil oklep. Namen teh nenadnih napadov na sever je nedvomno bil zaobiti Kadeš in vdreti v severno Sirijo. Vendar dokler so obstajala tako močna hetitska središča kot sta bili Alep in Karkemiš, so bili napadi na manj pomembne mestne državice (kot Dapur) v celoti gledano neuspeh. Celo sam Ramzes se je glede na nesporna dejstva odpovedal nadaljnjim napadom. Hetiti na te egiptovske vdore v severno Sirijo niso odgovorili z nasprotnimi napadi – Mutavalisa je nasledil sin Musil 2., katerega je po sedmih letih nestabilne vladavine vrgel s prestola njegov stric in zavladal kot Hatusil 3. Pregnani kralj se je zatekel v Egipt in Hatusil je od Ramzesa zahteval njegovo izročitev, kar pa je Ramzes odbil. Hatusil je zagrozil z vojno, na kar je Ramzes v osemnajstem letu svoje vladavine 1286 pr. n. št., reagiral celo s pohodom do Bet Šeana (pokrajina še bolj na severu, kot so bila vsa ramzesova dosedanja osvajanja). Ko je novi asirski kralj ponovno zavzel hetitsko provinco Hanigalbat (tokrat za vselej) in ogrozil Karkemiš, je Hatusil spoznal, da se ne more bojevati istočasno proti dvema velesilama. Počasi se je začel pogajati z Egipčani in kar je postopoma privedlo do sklenitve mirovnega sporazuma in zavezništva z Ramzesom 2. v enaindvajsetem letu faraonove vladavine (1283 pr. n. št.). Po pretresu so egiptovsko – hetitski postali tako tesni, da je Hatusil 3. dal Ramzesu 2. za ženi dve svoji hčerki, eno v 34. letu faraonove vladavine (1270 pr. n. št.), drugo pa nekako deset let kasneje. Vidimo, da so ljudje skozi stoletja bili in ostajajo kakor plašči v vetru. Obrnejo se pač v tisto stran, kjer je pot najmanjšega odpora ter največ koristi.