Romina Schwarzlin, univ. dipl. mikrob. in egiptol.

Licenca št. TV0374

Gospodarske zbornice Slovenije

za turističnega vodnika

PRISOTNI

KOLEDAR

Bitka pri Kadešu

Anti in Anubis

Anat in Andjety Hatčepsut kot faraonka

Skrivnostna mumija KV55

V času starega Egipta je po egiptovskih tleh hodilo mnogo prebivalcev. Bilo jih je toliko, da si človek težko prestavlja, da lahko o prebivalstvu v določenem času starega Egipta govorimo o milijonih. O velikem številu starih Egipčanov priča tudi ogromno število mumij in sarkofagov, ki so jih skozi stoletja odkrivali arheologi, zdravniki pa tudi čisto naključni popotniki. Vendar pa danes še vedno iščemo nekaj znanih faraonov in kraljic tistega časa, ki so nekako izmuznili svetovnemu odru. Na drugi strani obstaja tudi mumija, ki znanstvenikom povzroča sive lase, saj se nikakor ne morejo odločiti, komu pripada. To je skrivnostna mumija z oznako KV55. Mumijo KV55 (KV pomeni oznako za Dolino kraljev v angleškem jeziku, številka 55 pa zaporedno številko odkrite grobnice) je 3. januarja leta 1907 v Dolini kraljev odkril angleški arheolog Theodore M. Davis pod sponzorstvom Edwarda Ayrtona. Mumija je ležala v močno poškodovanem sarkofagu v stranskem jašku grobnice KV55. Tudi sama grobnica je bila za razliko od ostalih v zelo slabem stanju, jašek, kjer je ležalo telo, pa je bil močno porušen. Na sarkofagu so takoj odkrili, da bodo imeli z najdbo težko delo. Pečati, ki naj bi izdali kraljevo ali kraljičino ime, so bili izbiti iz sarkofaga. Ko so znanstveniki kasneje odvili mumijo, na njej in tudi med povoji niso našli kartuše s kraljevim imenom. Da pa gre dejansko za pripadnika kraljevega dvora priča grob v Dolini kraljev in pozlačen sarkofag z vdelanimi dragimi in poldragimi kamni. Po odkritju mumije je bil Davis prepričan, da je našel kraljico Tajo, ki je bila žena faraona Amenofisa III. in mati heretičnega faraona Ehnatona. S tem prepričanjem je leta 1910 tudi objavil najdbo v strokovnih revijah. Objava je pritegnila mnoge arheologe in zdravnike, ki so se odločili, da bodo določili, kdo se zares skriva v skrivnostnem sarkofagu. Seveda se vprašamo, kako je Davis ugotovil, da v sarkofagu leži kraljica Taja. To je ugotovil s pomočjo dveh zdravnikov, med katerimi se je eden od njiju ukvarjal z obstetriko. Da gre za žensko telo, so ugotovili po medenici, ki je bila širša in je kazala znake ženskega okostja. Leta 1922 pa je prišlo do zanimivega preobrata. Telo je ponovno pregledal anatom Elliot Smith in ugotovil, da gre dejansko za moško telo. Da je bila medenica širša, je temu botroval postopek odvijanja telesa. Mumija ni bila prava mumija, saj so ugotovili, da notranji organi niso bili odstranjeni, telo pa je bilo precej površno zavito v povoje. Tako je pri odstranjevanju povojev prišlo do tega, da so se kosti medenice med dobesednim trganjem ovojev razširile in tako dajale vtis ženske medenice. S tem odkritjem dr. Smitha so se strinjali tudi strokovnjaki današnjega časa kot so Aldred in Sandison in egiptolog Nicholas Reeves. Po obliki kovinskih ploščic vidimo, da njegove oči niso bile prave elipsaste oblike, kot so jih imeli Stari Egipčani, ampak bolj okrogle, kar je še en dokaz, da je bil tudi Isachtay Etiopec enako kot njegov faraon. Viden je tudi nos, ki pa se je skozi leta sploščatil zaradi močnega povijanja ob balzamiranju in pa tudi zaradi tega, ker je bila mumija v vseh teh obdobjih večinoma v nezdravih prostorih (prevelika količina vlage, prevelika nihanja v temperaturi in tlaku). Zanimive so tudi igle, ki so zapičene nad nosom in na licih. Gre namreč zato, da so v preteklosti skušali odviti mumijo. Ker pa so bili povoji zelo krhki, glave v njih ni niso mogli ponovno zaviti, zato so ostanke povojev pritrdili nazaj z iglami. Na fotografiji lahko opazimo tudi zobe, ki pa so zelo tanki in na prvi pogled krhki. Podrobnejši pogled originalne slike bi nam razodel to, da je imel Isachtay pred smrtjo hude težave z gnilobo, saj je bila ustna higiena v tistem času precej slaba, slabemu stanju zob pa je botroval tudi njihov vsakdanji kruh, ki je vseboval veliko peska (kruh so pekli v puščavi na kamnih in odtod toliko zrnc v kruhu). Druga rentgenska slika nam prikaže področje medenice in na njo položenih dlani, kar je bila značilna posmrtna drža svečenikov z razliko od faraonov, ki so imeli roke prekrižane čez oprsje. Opazimo lahko normalno razvito trtico, podlahtnico, dlani in kosti prstov. Kosti so videti krhke, saj je Isachtay umrl v starosti od 50 do 60 let, kar je bilo za tiste čase enako kot danes starost med 70. in 80. letom. Natančno starost bi bilo možno ugotoviti z metodo C14, ki pa je velikokrat nevarna za samo mumijo ali pa predraga. Zagotovo pa lahko po pregledu mumije in rentgenskih slik trdimo, da je Isachtay umrl naravne in ne nasilne smrti. Morda je smrti botrovala tudi sepsa, ki bi nastala zaradi poškodovanih in gnilih zob. To bi lahko natančneje ugotovili s preiskavo delcev posušene krvi oziroma identifikacije posameznih bakterij in glivic na telesu same mumije. To zaenkrat ni bilo storjeno, saj je postopek dovolj zahteven, mumija sama pa v zelo slabem stanju. Svečenik Isachtay tako nemoteno počiva v Narodnem muzeju v Ljubljani. Dolga leta so njegovo mumijo skrbno konservirali, od februarja letos pa je mumija ponovno na ogled. Krsta in mumija svečenika Isachtaya pomeni enega izmed neprecenljivih zakladov, ki jih hrani Slovenija, in je zagotovo vredna ogleda.