Romina Schwarzlin, univ. dipl. mikrob. in egiptol.

Licenca št. TV0374

Gospodarske zbornice Slovenije

za turističnega vodnika

PRISOTNI

KOLEDAR

Bitka pri Kadešu

Anti in Anubis

Anat in Andjety Hatčepsut kot faraonka

Košček Egipta v Ljubljani

Nekoč je Nostradamus zapisal, da bo svet postajal vse manjši in manjši in bo tako rekoč vsakomur na dosegu roke. Ljudje ga niso razumeli, ampak danes ko so tu avtomobili, vlaki, letala, ladje, helikopterji in še kaj, se nam ta izjava le ne zdi tako neumna in tako tudi ne naslov tega članka. Če smo pošteni, je do Egipta iz Dunaja z letalom le bore tri ure in petindvajset minut. Na Dunaju pa se tudi začne zgodba tega koščka, ki je končno priromal k nam v Ljubljano. Plemič Anton Lavrin se je začel v začetku 19. stoletja vneto ukvarjati s kulturno zapuščino Egipta. Bil je tedanji avstrijski generalni konzul v Aleksandriji. Rodil se je leta 1789 v Vipavi bogatemu posestniku in lastniku mlina. Ker so bili starši premožni, se je lahko šolal in končal študij prava na Dunaju leta 1816. Znanje tujih jezikov je bilo odločilno, da je kmalu dobil zaposlitev v diplomatski službi. Sprva je služboval kot konzularni uradnik v južni Italiji. Leta 1834 je postal avstrijski generalni konzul v Egiptu s sedežem v Aleksandriji. Na ta način so se mu odprla vrata v takratni nastajajoči svet egiptologije in tako je v Slovenijo poleg dveh sarkofagov, ki še danes stojita na vipavskem pokopališču in hranita ostanke njegove družine, poslal leta 1840 še krsto z mumijo svečenika Isachtaya, ki ga je dobesedno kupil v starinarnici nekega Egipčana. Glede na zapise na sarkofagu, obliko sarkofaga, kape, brade in po dinastiji, je bil Isachtay nižji svečenik, ki je svoje dolžnosti opravljal v templju v Karnaku. Ni bil samostojen, ampak močno odvisen od ostalih svečenikov. Sklepe je postavljal s posvetovanjem z drugimi svečeniki. Vpliva na pisarje ni imel. Možno je, da je zapisoval pomembne dogodke v kraljevi družini (smrti, rojstva in poroke), katere faraon je bil Taharka ali Psametih I. Po zapisih na sarkofagu je živel proti koncu 25. dinastije (715 – 668 pr. Kr.), ko so Egiptu že vladali Etiopci, zato ni bil pravi egipčanski svečenik po rodu, saj vemo, da je od 25. dinastije naprej Egipt padel pod vlado drugih ljudstev. Še bolj zgovorna pa je njegova mumija oziroma dva rentgenska posnetka, ki so ju posneli pod sponzorstvom Narodnega muzeja. Na prvi fotografiji vidimo glavo. S tega posnetka lahko ugotovimo, da je bil Isachtay že močno plešast, ko je umrl, saj so lasje razvidni le ob straneh glave, drugje pa ne. Vidne so tudi očesne jamice, v njih sta vloženi dve kovinski ploščici, ki sta med balzamiranjem preprečili zdrs očesnih zrkel v notranjost. Po obliki kovinskih ploščic vidimo, da njegove oči niso bile prave elipsaste oblike, kot so jih imeli Stari Egipčani, ampak bolj okrogle, kar je še en dokaz, da je bil tudi Isachtay Etiopec enako kot njegov faraon. Viden je tudi nos, ki pa se je skozi leta sploščatil zaradi močnega povijanja ob balzamiranju in pa tudi zaradi tega, ker je bila mumija v vseh teh obdobjih večinoma v nezdravih prostorih (prevelika količina vlage, prevelika nihanja v temperaturi in tlaku). Zanimive so tudi igle, ki so zapičene nad nosom in na licih. Gre namreč zato, da so v preteklosti skušali odviti mumijo. Ker pa so bili povoji zelo krhki, glave v njih ni niso mogli ponovno zaviti, zato so ostanke povojev pritrdili nazaj z iglami. Na fotografiji lahko opazimo tudi zobe, ki pa so zelo tanki in na prvi pogled krhki. Podrobnejši pogled originalne slike bi nam razodel to, da je imel Isachtay pred smrtjo hude težave z gnilobo, saj je bila ustna higiena v tistem času precej slaba, slabemu stanju zob pa je botroval tudi njihov vsakdanji kruh, ki je vseboval veliko peska (kruh so pekli v puščavi na kamnih in odtod toliko zrnc v kruhu). Druga rentgenska slika nam prikaže področje medenice in na njo položenih dlani, kar je bila značilna posmrtna drža svečenikov z razliko od faraonov, ki so imeli roke prekrižane čez oprsje. Opazimo lahko normalno razvito trtico, podlahtnico, dlani in kosti prstov. Kosti so videti krhke, saj je Isachtay umrl v starosti od 50 do 60 let, kar je bilo za tiste čase enako kot danes starost med 70. in 80. letom. Natančno starost bi bilo možno ugotoviti z metodo C14, ki pa je velikokrat nevarna za samo mumijo ali pa predraga. Zagotovo pa lahko po pregledu mumije in rentgenskih slik trdimo, da je Isachtay umrl naravne in ne nasilne smrti. Morda je smrti botrovala tudi sepsa, ki bi nastala zaradi poškodovanih in gnilih zob. To bi lahko natančneje ugotovili s preiskavo delcev posušene krvi oziroma identifikacije posameznih bakterij in glivic na telesu same mumije. To zaenkrat ni bilo storjeno, saj je postopek dovolj zahteven, mumija sama pa v zelo slabem stanju. Svečenik Isachtay tako nemoteno počiva v Narodnem muzeju v Ljubljani. Dolga leta so njegovo mumijo skrbno konservirali, od februarja letos pa je mumija ponovno na ogled. Krsta in mumija svečenika Isachtaya pomeni enega izmed neprecenljivih zakladov, ki jih hrani Slovenija, in je zagotovo vredna ogleda.